Kože

Potreben je nekoliko daljši odgovor, kajti navsezadnje se za usnje uporablja koža zaklanih živali. Koncept zakola živali samo zaradi njihovega usnja je zelo sodobna ideja. Ubiti žival, da bi uporabili le majhen del, je strašna izguba virov, zato se v usnjarski industriji to ne dogaja. Ne smemo pozabiti, da ne govorimo o industriji krzna, ampak industriji strojenja usnja. Poraba mesa je daleč prerasla usnjarsko industrijo in do te točke je koža preprosto stranski proizvod živilske industrije. Če bi celotna usnjarska industrija vzela enoletni premor, se število živali, ubitih zaradi mesa, ne bi spremenilo.

Res je, da se danes več ljudi kot kdaj koli prej odloča za drugačen življenjski slog in zmanjša ali popolnoma opusti uživanje mesa, rib, mlečnih izdelkov in drugih živalskih izdelkov. Poraba mesa pa narašča, saj je povprečna poraba na osebo višja kot kadar koli prej. Soočamo se tudi z izzivi, povezanimi z rastjo svetovnega prebivalstva. Govedo ima veliko vlogo v kmetijstvu. Tudi če ga odstranimo iz naše prehrane, je bistveni del bolj zdravih ekosistemov v okoljih regenerativnega kmetijstva.

17 % svetovne usnjarske industrije predstavlja avtomobilska industrija. Usnjarska industrija je na splošno veliko manjša panoga od predelave hrane (proizvodnja mesa), število neuporabljenih kož pa narašča. Medtem ko usnjarska industrija ne čuti, da želi presojati izbire potrošnikov, je zaskrbljujoče videti, da gre ta material v nič. Usnje nadomeščajo plastični nadomestki – plastika, ki ob koncu svojega življenjskega cikla prispeva k naraščajočemu svetovnemu kupu odpadkov.

Pred davnimi časi je usnje res predstavljalo pomemben del vrednosti živali. Celo danes se usnjarska industrija za svoje osnovne materiale zanaša na mesno industrijo, vendar zmanjšanje povpraševanja po usnju povzroči, da se le del kož proda in uporabi pri izdelavi usnja. V zadnjih letih je vrednost kož v Združenih državah padla na manj kot 1 % celotne vrednosti živali. Morda je usnjarska industrija še vedno odvisna od mesne industrije, ne velja pa obratno.

Dobra novica? Transparentnost postaja vse bolj kritična. Dobavne verige tesno sodelujejo, da povežejo negotove konce in ustvarijo prepoznavnost za vse vidike. Vendar soodvisnosti ni, le odvisnost od ene strani (od usnjarske industrije).

Usnjarska industrija se ne ukvarja z živimi živalmi, saj usnjarji odkupujejo le kože goveda, zaklanega v mesni industriji. Kljub temu se usnjarska industrija drži tako imenovanih petih svoboščin, ki so vodilna načela za dobro počutje živali. V veliko delih sveta je čutenje živali že priznano.

Avtomobilska industrija stoji za temi načeli in zato kupuje samo kože iz dobavnih verig, ki dokazujejo visoke standarde dobrega počutja živali. Razlog je dvojen. Najprej je tu etični vidik in zahteva po trajnostno pridobljenih materialih. Po drugi strani pa je kakovost usnja najboljša, ko živali živijo zdravo. Poškodovane, nezdrave kože preprosto niso dovolj dobre in bodo na trenutnem trgu šle v nič.

Številna aktivistična spletna mesta pogosto prikazujejo delovna okolja z manj predpisi, vendar pa te pogoje najdemo v kateri koli industriji, če pogledamo najbolj neregulirana mesta. V evropski regiji in Severni Ameriki so delovni pogoji pravzaprav strogo regulirani, varnost delavcev pa je na prvem mestu. Nevarne operacije na teh območjih so avtomatizirane, uporaba kemikalij pa je natančno nadzorovana. Vedno več uporabljenih kemikalij je na biološki ali vodni osnovi, kar še dodatno zmanjšuje tveganja. Usnjarne po vsem svetu imajo enake standarde, vendar države nimajo vedno sredstev za njihovo uveljavitev.

Ta trditev je delno pravilna (vendar velja za vsako industrijo).

Vsaka oblika proizvodnje pušča ekološki odtis, vendar si proizvajalci usnja nenehno prizadevajo zmanjšati svojega. Usnjarska industrija se je morala desetletja boriti proti stereotipom, kjer so zapuščene strojarne predstavljene kot industrijski standard. Nič ne more biti dlje od resnice.

Vrhunske izdelke za upravljanje z vodo, zeleno predelavo, kemično predelavo in izdelke brez vpliva lahko najdete v skoraj vsaki evropski ali severnoameriški usnjarni. Kemijske inovacije omogočajo, da voda za strojenje zapusti strojarno čistejšo, kot je vstopila. Velika skrb je še vedno pogosto v govedoreji, vendar regenerativno kmetijstvo ponuja odgovor na ta problem. Pa poglejmo še drugo plat te zgodbe …

Usnje pogosto zamenja plastika, ki ima dokazljivo krajšo življenjsko dobo in je nerazgradljiva. Usnje, stranski proizvod mesne industrije, proizvedeno z najboljšimi trenutnimi metodami, je veliko boljša možnost za naše okolje in prekomerno proizvodnjo.

Krave proizvajajo metan vse življenje in čeprav je metan eden od toplogrednih plinov (GHG), je vpliv na okolje omejen. Metan je kratkotrajni toplogredni plin in potrebuje približno deset let, da se razgradi v ozračju. Če čreda govedi ostane na sedanji velikosti ali se celo zmanjša, bo raven toplogrednih plinov v ozračju ostala stabilna ali pa se bo zmanjšala, kar dokazuje, da govedo ni problem, ko gre za problem CO2.

Obstaja več … Trenutno vidimo, da lahko kmetijstvo reši veliko okoljskih vprašanj, ki jih zaznavamo. Izčrpanje tal in erozijo ter zmanjšanje našega odtisa in onesnaževanja je mogoče delno rešiti z regenerativnim kmetijstvom. Zato govedo ne predstavlja okoljskega problema, ampak priložnost.

Ta trditev je delno pravilna, če ne pogledate celotnega življenjskega cikla izdelka.

Plastika dejansko ponuja alternativo brez krutosti, saj ni neposredno pridobljena iz živali. Vendar pa proizvodnja plastike porabi ogromne količine virov in energije in do leta 2030 naj bi plastika dosegla 1,34 gigaton emisij toplogrednih plinov (od zibelke do groba) na leto. Plastika ima velik vpliv tudi ob koncu življenjske dobe in tista, ki je nadomeščala “krute” materiale, zdaj vstopa v ekosisteme in ogroža divje živali. Plastika onesnažuje morska in vodna telesa ter predstavlja veliko grožnjo za organizme, saj kopiči toksine in vstopa v prehranjevalne verige.

Vendar pa veganske alternative niso okolju prijazne in imajo pomemben dolgoročni učinek. Usnjene kože pa so na voljo v velikih količinah in trajnostni postopki omogočajo proizvodnjo usnja z manjšimi posledicami. Usnje tudi traja dlje, kar zmanjšuje potrebo po več materiala. Naša odločitev glede materialov mora temeljiti na tem, kateri material je najprimernejši in razpoložljiv. Vsak ima svojo vlogo, vendar plastika ni rešitev za trajnostno prihodnost.

O mnogih od teh tem se lahko pogovarjamo naprej in nazaj, vendar je bistvo preprosto: na našo porabo moramo gledati drugače in najti načine, kako biti učinkoviti z viri, ki jih imamo na voljo. Usnje ustreza tej prihodnosti, tako kot drugi stranski proizvodi, ki smo jih začeli nadomeščati s plastiko. Čeprav je plastika del tega, zaradi česar je naše življenje priročno, varno in zaščiteno, je treba njeno uporabo vedno najprej oceniti, materiale pa izbrati glede na potrebno zmogljivost. Plastika ali “vegansko usnje” ni enoznačna rešitev za našo prihodnost. Usnje ima veliko vlogo v prihodnosti, kjer bomo naše vire uporabljali odgovorno.